Prezračevalni sistemi za bivanjske objekte niso nikakršna novost, saj jih poznamo že kar nekaj časa. S povečano gradnjo stanovanjskih blokov po drugi svetovni vojni je postalo jasno, da se ti ne morejo prezračevati le skozi okenske odprtine. Tako se je že hitro začelo razvijati kar se da inovativne sisteme za kroženje zraka v večjih objektih, tako da ne nastanejo težave z nabiranjem vlage po kotih in posledično z nastankom plesni.
Enostavno prezračevanje s sistemom jaškov, ki omogočajo kroženje zraka s kontroliranim izpustom, je v uporabi že zelo dolgo. Šele kasneje pa se je porodila ideja o odvzemu toplote izpuščenega zraka in prenosu le-te na svež hladni zrak, ki šele vstopa v stavbo. Temu principu s tujko pravimo rekuperacija. Izvedba rekuperacije se vrši z neke vrste prilagojeno toplotno črpalko zrak – zrak, ki omogoča enostavno reguliranje tako vstopnega, kot tudi izstopnega zraka. Taki črpalki rečemo rekuperator, in se čedalje bolj uveljavlja v novogradnjah stanovanjskih hiš in blokov, kjer so prihranki še bistveno bolj izraziti.
Rekuperacija poteka na napravi, imenovani rekuperator. Zehnder rekuperatorji so vrhunski razred rekuperatorjev različnih velikosti, zato so primerni za zelo široko paleto zgradb, ki jih srečujemo danes. Največkrat so Zehnder rekuperatorji nameščeni pod streho tik ob zunanji fasadi, da se tako čim bolj zmanjša pot zraka iz rekuperatorja do notranjosti hiše ali stanovanja. Tako zasnovan sistem je najbolj varčen, kljub temu pa je potrebno poskrbeti tudi za ustrezno razpeljavo zraka po notranjosti hiše. Rekuperacija bo namreč delovala najbolje takrat, ko bo za zagotavljanje ustrezne zračnosti dovolj tudi le minimalni pretok zraka. Za dovod zraka se uporabijo zračniki in dovodne cevi v bivalnih delih stavbe, kot so spalnice, igralnice, dnevne sobe in hodniki. Po drugi strani pa je odvod izrabljenega zraka zagotovljen v aplikativnih prostorih – v pralnici, kuhinji, delavnici, shrambi in tako dalje. Ustrezna postavitev prostorov lahko bistveno pripomore h ekonomičnosti rekuperacije.